Civilna iniciativa "Športniki za Kamnik"
Kamnik je mesto, ki je z gorami zraslo, z njimi živelo in se po njih zapisalo v slovensko in svetovno zgodovino. Njegova lega ob vznožju Kamniško-Savinjskih Alp ni zgolj geografsko dejstvo, temveč globoka kulturna, zgodovinska in identitetna danost. Prav zato z velikim spoštovanjem in odgovornostjo podajamo pobudo za ustanovitev Planinskega in alpinističnega muzeja v Kamniku – osrednje ustanove, ki bi celostno predstavila, ohranila in razvijala izjemno planinsko in alpinistično dediščino tega prostora. Kamnik je eno najstarejših in najpomembnejših središč slovenskega planinstva. Ustanovitev Planinskega društva Kamnik leta 1893 je pomenila začetek organiziranega planinskega delovanja, gradnje poti in koč ter oblikovanja zavesti o gorah kot prostoru kulture, skupnosti in odgovornosti. Iz tega okolja je zrasel tudi močan alpinistični duh. Alpinistični odsek Kamnik, ki deluje od leta 1937, je v desetletjih vzgojil številne generacije alpinistov, ki so s svojimi vzponi, prvenstvenimi smermi in etičnim pristopom pomembno sooblikovali slovenski alpinizem. 
Iz Kamnika izhajajo alpinisti, ki so dosegli najvišja svetovna priznanja. Posebno mesto ima Marko Prezelj, eden najvidnejših alpinistov sodobnega časa, ki je prejel štiri prestižne nagrade Zlati cepin (Piolet d’Or) – najvišje mednarodno priznanje za vrhunske alpinistične dosežke. Takšno število nagrad pomeni izjemen poklon ne le posamezniku, temveč tudi okolju, iz katerega izhaja. Med nominiranci in prejemniki Zlatih cepinov so tudi drugi kamniški alpinisti, kar Kamnik uvršča med redka mesta na svetu z izjemno koncentracijo vrhunskega alpinizma. Osrednje in nenadomestljivo mesto v tej zgodbi ima tudi Tomaž Humar (1969–2009) – eden najprepoznavnejših slovenskih alpinistov in ena najbolj karizmatičnih osebnosti svetovnega alpinizma. Humar je s svojimi solo in prvenstvenimi vzponi v najtežjih stenah Himalaje in Karakoruma presegel športne okvire alpinizma in odprl nova razumevanja poguma, tveganja in osebne odgovornosti v gorah. Njegov vzpon v južni steni Dhaulagirija ter dramatični dogodki in reševanje na Nanga Parbatu so močno odmevali v svetovni javnosti in Kamnik postavili v središče globalnega alpinističnega dogajanja. Humar je bil večkrat nominiran za nagrado Zlati cepin, njegova alpinistična pot pa je zaznamovana z izjemno osebno držo, etično radikalnostjo in globoko refleksijo smisla alpinizma. Med ključnimi nosilci kamniške alpinistične tradicije posebno mesto pripada Bojanu Pollaku, dolgoletnemu alpinistu, gorskemu reševalcu, mentorju in organizatorju, ki je s svojim delovanjem pomembno zaznamoval razvoj alpinizma tako v Kamniku kot širše v Sloveniji in v Himalaji. 
Njegov prispevek presega zgolj športne dosežke. Pomemben je njegov pedagoški in mentorski vpliv na mlajše generacije, organizacijsko delo ter prizadevanje za ohranjanje visokih etičnih standardov v alpinizmu. Za svoje življenjsko delo in izjemen prispevek slovenskemu planinstvu je bil imenovan za častnega člana Planinske zveze Slovenije, kar predstavlja eno najvišjih priznanj na področju planinstva pri nas. Takšno priznanje potrjuje, da kamniško okolje ni le prostor vrhunskih dosežkov, temveč tudi prostor odgovornega in trajnostnega razvoja gorniške kulture. Kamniški alpinisti so sodelovali v številnih odpravah v najvišja gorstva sveta od Andov in Patagonije do Himalaje in Karakoruma. Njihovo delovanje pa ni bilo omejeno zgolj na vzpone. Izjemno pomemben je tudi prispevek k prenosu znanja, mednarodnemu sodelovanju ter vzgoji novih generacij alpinistov. Slovenski alpinisti, med njimi številni iz kamniškega okolja, so sodelovali pri ustanovitvi in več desetletnem delovanju Šole za gorske vodnike v Manangu v Nepalu, prve tovrstne institucije v Himalaji. Ta šola je sistematično izobraževala domače gorske vodnike, dvigovala raven varnosti in strokovnosti ter ustvarila trajen kulturni in strokovni most med Alpami in Himalajo. Ne smemo pozabiti niti Gorske reševalne službe Kamnik (GRS Kamnik), ki je skozi desetletja nepogrešljiv steber varnosti v gorah. Njeni člani so s strokovnostjo, predanostjo in pogumom reševali življenja v najzahtevnejših alpskih razmerah ter pomembno prispevali k razvoju reševalnih metod in preventivnega delovanja. 
GRS Kamnik ni le operativna enota, temveč nosilka vrednot solidarnosti, tovarištva in odgovornosti, ki so temelj gorniške etike. Prav povezava med vrhunskim alpinizmom in visoko ravnjo gorske reševalne dejavnosti daje Kamniku posebno mesto v slovenskem prostoru. Kljub tej izjemni in večplastni dediščini Kamnik danes še nima muzejske ustanove, ki bi to zgodbo celostno pripovedovala. Planinski in alpinistični muzej v Kamniku bi zapolnil to vrzel. Ne bi bil le prostor spomina, temveč živ kulturni in izobraževalni center – prostor razstav, arhivov, raziskovanja, srečevanja generacij ter razmisleka o odnosu človeka do gora, narave in lastnih meja.Ustanovitev takšnega muzeja bi pomenila trajno ohranitev neprecenljive dediščine, okrepitev kulturne in turistične prepoznavnosti Kamnika ter jasno sporočilo, da mesto razume in ceni svojo vlogo v slovenski in svetovni gorniški zgodovini. Predvsem pa bi pomenila spoštljiv poklon ljudem, ki so s pogumom, znanjem, etiko in predanostjo ponesli ime Kamnika v najvišje stene sveta. Zato verjamemo, da je čas zrel za ta korak, in vas vljudno vabimo k podpori in soustvarjanju Planinskega in alpinističnega muzeja v Kamniku, prostora, kjer bodo planine govorile skozi zgodbe ljudi. Muzej planinstva in alpinizma bi bilo mesto, kjer bi se hranila zelo pomembna kulturna, etnografska, arheološka in zgodovinska dediščina, ne samo s področja Kamnika, ampak tudi veliko, veliko širše. Gre pravzaprav za svetovno dediščino, ki ji ni primerjave – Kamnik je edino mesto na svetu, ki ima pet zlatih cepinov, Kamniške Alpe so gore, kjer se „kujejo zlati cepini“, Kamniške Alpe so zibelka alpinizma, Velika planina s svojimi pastirskimi bajtami je prav tako enkratna in unikatna. Muzej bi prinesel veliko dobrega kamniškemu gospodarstvu, turizmu, zato bi bilo treba ustanovitev muzeja vsekakor podpreti in z aktivnostmi za ustanovitev muzeja začeti čim prej.
Iz Kamnika izhajajo alpinisti, ki so dosegli najvišja svetovna priznanja. Posebno mesto ima Marko Prezelj, eden najvidnejših alpinistov sodobnega časa, ki je prejel štiri prestižne nagrade Zlati cepin (Piolet d’Or) – najvišje mednarodno priznanje za vrhunske alpinistične dosežke. Takšno število nagrad pomeni izjemen poklon ne le posamezniku, temveč tudi okolju, iz katerega izhaja. Med nominiranci in prejemniki Zlatih cepinov so tudi drugi kamniški alpinisti, kar Kamnik uvršča med redka mesta na svetu z izjemno koncentracijo vrhunskega alpinizma. Osrednje in nenadomestljivo mesto v tej zgodbi ima tudi Tomaž Humar (1969–2009) – eden najprepoznavnejših slovenskih alpinistov in ena najbolj karizmatičnih osebnosti svetovnega alpinizma. Humar je s svojimi solo in prvenstvenimi vzponi v najtežjih stenah Himalaje in Karakoruma presegel športne okvire alpinizma in odprl nova razumevanja poguma, tveganja in osebne odgovornosti v gorah. Njegov vzpon v južni steni Dhaulagirija ter dramatični dogodki in reševanje na Nanga Parbatu so močno odmevali v svetovni javnosti in Kamnik postavili v središče globalnega alpinističnega dogajanja. Humar je bil večkrat nominiran za nagrado Zlati cepin, njegova alpinistična pot pa je zaznamovana z izjemno osebno držo, etično radikalnostjo in globoko refleksijo smisla alpinizma. Med ključnimi nosilci kamniške alpinistične tradicije posebno mesto pripada Bojanu Pollaku, dolgoletnemu alpinistu, gorskemu reševalcu, mentorju in organizatorju, ki je s svojim delovanjem pomembno zaznamoval razvoj alpinizma tako v Kamniku kot širše v Sloveniji in v Himalaji. Njegov prispevek presega zgolj športne dosežke. Pomemben je njegov pedagoški in mentorski vpliv na mlajše generacije, organizacijsko delo ter prizadevanje za ohranjanje visokih etičnih standardov v alpinizmu. Za svoje življenjsko delo in izjemen prispevek slovenskemu planinstvu je bil imenovan za častnega člana Planinske zveze Slovenije, kar predstavlja eno najvišjih priznanj na področju planinstva pri nas. Takšno priznanje potrjuje, da kamniško okolje ni le prostor vrhunskih dosežkov, temveč tudi prostor odgovornega in trajnostnega razvoja gorniške kulture. Kamniški alpinisti so sodelovali v številnih odpravah v najvišja gorstva sveta od Andov in Patagonije do Himalaje in Karakoruma. Njihovo delovanje pa ni bilo omejeno zgolj na vzpone. Izjemno pomemben je tudi prispevek k prenosu znanja, mednarodnemu sodelovanju ter vzgoji novih generacij alpinistov. Slovenski alpinisti, med njimi številni iz kamniškega okolja, so sodelovali pri ustanovitvi in več desetletnem delovanju Šole za gorske vodnike v Manangu v Nepalu, prve tovrstne institucije v Himalaji. Ta šola je sistematično izobraževala domače gorske vodnike, dvigovala raven varnosti in strokovnosti ter ustvarila trajen kulturni in strokovni most med Alpami in Himalajo. Ne smemo pozabiti niti Gorske reševalne službe Kamnik (GRS Kamnik), ki je skozi desetletja nepogrešljiv steber varnosti v gorah. Njeni člani so s strokovnostjo, predanostjo in pogumom reševali življenja v najzahtevnejših alpskih razmerah ter pomembno prispevali k razvoju reševalnih metod in preventivnega delovanja. GRS Kamnik ni le operativna enota, temveč nosilka vrednot solidarnosti, tovarištva in odgovornosti, ki so temelj gorniške etike. Prav povezava med vrhunskim alpinizmom in visoko ravnjo gorske reševalne dejavnosti daje Kamniku posebno mesto v slovenskem prostoru. Kljub tej izjemni in večplastni dediščini Kamnik danes še nima muzejske ustanove, ki bi to zgodbo celostno pripovedovala. Planinski in alpinistični muzej v Kamniku bi zapolnil to vrzel. Ne bi bil le prostor spomina, temveč živ kulturni in izobraževalni center – prostor razstav, arhivov, raziskovanja, srečevanja generacij ter razmisleka o odnosu človeka do gora, narave in lastnih meja.Ustanovitev takšnega muzeja bi pomenila trajno ohranitev neprecenljive dediščine, okrepitev kulturne in turistične prepoznavnosti Kamnika ter jasno sporočilo, da mesto razume in ceni svojo vlogo v slovenski in svetovni gorniški zgodovini. Predvsem pa bi pomenila spoštljiv poklon ljudem, ki so s pogumom, znanjem, etiko in predanostjo ponesli ime Kamnika v najvišje stene sveta. Zato verjamemo, da je čas zrel za ta korak, in vas vljudno vabimo k podpori in soustvarjanju Planinskega in alpinističnega muzeja v Kamniku, prostora, kjer bodo planine govorile skozi zgodbe ljudi. Muzej planinstva in alpinizma bi bilo mesto, kjer bi se hranila zelo pomembna kulturna, etnografska, arheološka in zgodovinska dediščina, ne samo s področja Kamnika, ampak tudi veliko, veliko širše. Gre pravzaprav za svetovno dediščino, ki ji ni primerjave – Kamnik je edino mesto na svetu, ki ima pet zlatih cepinov, Kamniške Alpe so gore, kjer se „kujejo zlati cepini“, Kamniške Alpe so zibelka alpinizma, Velika planina s svojimi pastirskimi bajtami je prav tako enkratna in unikatna. Muzej bi prinesel veliko dobrega kamniškemu gospodarstvu, turizmu, zato bi bilo treba ustanovitev muzeja vsekakor podpreti in z aktivnostmi za ustanovitev muzeja začeti čim prej.